Opravila na mokriščih se lahko izvajajo le v času, ko s hojo ali stroji ne povzročamo škode. To je v zimskem času, ko so tla popolnoma zamrznjena, ali v suši poznega poletja, ko so tla izsušena ter so rastlinske vrste, ki jih varujemo, že semenile. Pri hoji se ne smemo pogrezati v blato ali v vodo, kar tudi sicer ni posebej prijetno. Predvsem pa si iz blata ne želimo reševati pogreznjenih strojev.
Letošnji februarski dnevi so omogočili več pravih zimskih dni s temperaturami pod ničlo, zato smo jih izkoristili za dela na Trzinskih mokriščih. Tla so bila popolnoma pomrznjena, s tem pa je bilo onemogočeno teptanje dragocenih rastlinskih vrst (npr. rosik ter loeselove grezovke), šotnega mahu in uničevanje tal ob izvedbi del.
Ob pregledu stanja mokrišč smo ugotovili, da so na enem izmed travnikov iz posekanih panjev odgnali številni mladi poganjki črne jelše ter nekaterih drugih grmovnih vrst. Lotili smo se jih na dva načina: izvajalec jih je kosil z dvema različnima vrstama ročnih kosilnic s klino, pri čemer je glede na svoje pretekle izkušnje zelo pohvalil klino iz kovine Widia, ki je zelo trdna in trajna (gre za kovinsko zlitino iz volframovega karbida in kobalta), zato so takšne kline praktično neuničljive in primerne tudi za košnjo poganjkov ob štorih. Pokošene veje smo pridno odstranili s travnika, saj bi njihov razkroj pomenil vnos hranil v tla, vrste, ki jih ohranjamo, pa uspevajo le v tleh, revnimi s hranili.
Druga metoda, ki smo jo preizkusili, je bila odstranjevanje mladih poganjkov in manjših dreves z ekstraktigatorjem. To je ročno orodje, s katerim drevo premera do 8 mm s pomočjo navora spulimo s koreninami vred. Orodje smo preizkusili na delu enega izmed travnikov, ko tla še niso bila zelo globoko pomrznjena. Mlada drevesa in poganjke se je dalo dobro izpuliti, kar je sicer precej bolj zamudno delo kot košnja s klino. V spomladanskem času bomo na terenu primerjali uspešnost obeh metod.
Kljub veliki trdnosti Widia klin so kopuče na opuščenih mokrotnih nizkobarjanskih travnikih ali prehodnih barjih tako trde, da jih ni bilo mogoče pokositi. Na kopučah smo opazili veliko posušene, odmrle trave in pomislili, da bi jo preprosto odgrabili. Izbrali smo testno površino in bili navdušeni nad lahkostjo odstranjevanja trave ter dobljeno količino. Na občini Trzin se bodo poskusili povezati z okoliškimi kmeti in jim ponuditi pograbljeno travo za nastilj konj, v prihodnje pa jih spodbuditi, da bi sami skrbeli za njeno redno letno odstranitev. Trzinska mokrišča so se v preteklosti namreč ohranjala tudi zaradi travniške rabe, v zadnjih letih pa so zaradi njenega opuščanja podvržena zaraščanju.
Fotografije in zapis: Andreja Papež Kristanc